Slovenija mora zmanjšati razvojno vrzel

Kakšni so izzivi za izboljšanje slovenske konkurenčnosti.

Slovenija se bo morala v naslednjih letih soočiti in spopasti s številnimi izzivi in tveganji, pa tudi s priložnostmi in usmeritvami za izboljšanje svoje konkurenčnosti. Naša država je namreč – tako kot Avstrija, Hrvaška, Španija, Švedska, Slovaška in Bolgarija – na lestvici svetovne konkurenčnosti za leto 2023, ki jo objavlja švicarski inštitut za razvoj menedžmenta (IMD), izgubila štiri mesta in se uvrstila na 42. mesto med 64 državami.

Uvrstitev smo poslabšali v vseh štirih sklopih konkurenčnosti, ki jih spremlja indeks: pri gospodarski uspešnosti smo izgubili osem mest (34. mesto), po tri mesta pa pri poslovni učinkovitosti (46. mesto), vladni učinkovitosti (45. mesto) in infrastrukturi (36. mesto). Zato se postavlja vprašanje, s katerimi izzivi se bo Slovenija morala spopasti za izboljšanje svoje konkurenčnosti.

Kot pojasnjujeta prof. dr. Peter Stanovnik in mag. Sonja Uršič z Inštituta za ekonomska raziskovanja (IER), pri nacionalni konkurenčnosti vedno nastopajo nasprotujoče silnice: »Od agresivnosti slovenskih podjetij na tujih trgih do uspešnosti tujih podjetij na slovenskem trgu; od prevzemanja tveganj in tekmovanja posameznih deležnikov do družbene kohezije in sodelovanja; od podjetniških usmeritev samo na domači trg do globalne internacionalizacije; ter od pretežne naslonitve na obstoječe surovinske in kadrovske vire ter manjši stopnji predelave do »plezanja« po tehnološki lestvici in osvajanja vrhunskih (pol)proizvodov in storitev.«

Okrepiti sposobnost za rast

Slovenija mora okrepiti sposobnost domačega gospodarstva za rast in zaposlovanje ter zmanjšati razvojno vrzel, poudarjata sogovornika. V sedanjih razmerah globalne nestabilnosti, visoke inflacije, nizke gospodarske rasti doma (prognoza evropske komisije za leti 2023 in 2024 je skromna – 1,2 odstotka in 2,2 odstotka) in pri glavnih gospodarskih partnerjih ter kadrovskega deficita so prisotne številne negotovosti za gospodarsko uspešnost.

»Rast domače končne potrošnje pod vplivom padca kupne moči prebivalstva upada, krčijo se tudi investicije podjetij zaradi naraščajočih obrestnih mer, energetske in surovinske krize ter zmanjšanih izvoznih naročil. Močno povečana nepredvidljivost okolja zahteva večjo agilnost in prilagodljivost države in podjetij. To vključuje potrebe vlade, da ekonomsko politiko hitreje prilagaja gospodarskim razmeram in vzpostavlja pravo ravnovesje med državnimi ukrepi, konkurenčnim podjetniškim okoljem in zasledovanjem okoljevarstvenih ciljev.«

Za doseganje višje ravni blaginje in življenjskega standarda je ključna preobrazba v bolj produktivno gospodarstvo, saj je zaradi demografskih sprememb zapiranje razvojne vrzeli s povečevanjem obsega delovno sposobnega prebivalstva omejeno. »Zato je v naslednjih letih pomembno zagotoviti pospešitev rasti produktivnosti. Eden od dejavnikov povečanja produktivnosti so bruto investicije v osnovna sredstva, tako opredmetena kot neopredmetena. Glede na obseg teh investicij v bruto domačem proizvodu (22 odstotkov) je Slovenija še vedno v spodnji polovici lestvice IMD in zaostaja za povprečjem EU, še bolj pa za primerljivimi državami (Estonija, Avstrija in Češka).

Po podatkih Umarja (Poročilo o produktivnosti 2022) je nizek obseg teh investicij v Sloveniji zlasti posledica majhnega obsega gradbenih investicij ter naložb v proizvode in storitve intelektualne lastnine, prav slednje pa so danes eden ključnih dejavnikov rasti produktivnosti. Potreben prenos znanj in kapitala lahko zagotovijo tuja vlaganja, zato mora Slovenija zagotavljati privlačnejše poslovno okolje in investicijske spodbude za domača in neposredna tuja vlaganja, predvsem za naložbe v napredne nove tehnologije, energetsko obnovo stavb, v projekte, povezane s podnebnimi spremembami itd.«

Bolje izkoristiti zelene davke

Vladno učinkovitost poleg davčne politike v zadnjem obdobju slabita predvsem poslabšani javnofinančni položaj, poslovna zakonodaja in institucionalni okvir. Kot pravita sogovornika Peter Stanovnik in Sonja Uršič, fiskalni svet opozarja, da predvidena gospodarska gibanja in ukrepi ekonomske politike slabšajo izglede za prihodnost in predstavljajo izziv za dolgoročno vzdržnost javnih financ. »Reševanje razvojnih izzivov bo ob javnofinančni konsolidaciji zahtevalo pretehtano oblikovanje prioritet javne porabe in protiinflacijsko politiko: sledenje krivuljam zadolževanja varčnih držav (na primer Danske, Nizozemske, Švedske), zmanjševanje trošenja države, zmanjševanje kupne moči prebivalstva, preprečevanje indeksacije plač z inflacijo, preprečevanje poviševanja cen bolj kot se višajo podjetniški stroški.«

Zelo pomembno bo, kot še pravita, tudi učinkovito črpanje nepovratnih in povratnih evropskih sredstev na podlagi v letu 2023 spremenjenega načrta za okrevanje in odpornost (NOO) ter kohezijskih sredstev. »Na strani izdatkov se na srednji in dolgi rok pričakuje zlasti povečanje izdatkov na področju zdravstva in pokojnin ter zelenega prehoda. Prihodnje zmanjševanje javnega dolga bo močno odvisno tudi od zmožnosti doseganja višje gospodarske rasti, slednja pa je v veliki meri odvisna od nujnih strukturnih sprememb za zagotovitev rasti produktivnosti. Glede na sorazmerno visoke stroške dela in njihovega močnega vpliva na konkurenčnost je manevrski prostor za povečanje prihodkov z dodatno obdavčitvijo dela omejen. Mednarodne primerjave opozarjajo na možnost večje obdavčitve kapitala in premoženja (podjetja, posamezniki). V luči zelenega prehoda pa bi kazalo povečati oziroma bolje izkoristiti zelene davke (pri tem zlasti davke na onesnaževanje in uporabo naravnih virov).«

Spremembe institucionalnega okvira

Tudi s spremembami institucionalnega okvira bi lahko izboljšali vladno učinkovitost, saj najbolj konkurenčne države na lestvici IMD odlikujejo učinkovite in transparentne javne institucije in kakovostne javne storitve. In kaj slabi institucionalno konkurenčnost v Sloveniji? Nizka učinkovitost in slaba transparentnost delovanja vlade in državnih institucij (slabo medresorsko usklajevanje), nepredvidljivost poslovnega okolja in zakonodaje ter visoka raven birokratizacije, naštevata Stanovnik in Uršičeva.

»Veliko omenjenih izzivov je povezanih s strateškim upravljanjem javnih institucij in večjim vključevanjem strokovne javnosti in ključnih deležnikov pri sprejemanju, izvajanju in spremljanju ukrepov in zakonodaje. Na področju zmanjšanja ravni birokratizacije gre v prvi vrsti za nadaljnje zmanjšanje zakonodajnih bremen, odpravo nepotrebnih administrativnih ovir in za zagotavljanje enostavnega, podjetjem bolj prijaznega poslovnega okolja. V zadnjem obdobju se je zlasti izrazito povečal problem dolgotrajnih postopkov za pridobitev delovnih dovoljenj za zaposlovanje tujcev, ki pa jih zadnje spremembe in dopolnitve zakona o tujcih in zakona o zaposlovanju tujcev deloma odpravljajo. Zaradi pomanjkanja ustreznih domačih kadrov na trgu dela je skrajšanje postopkov zaposlitve tujcev pomembna prioriteta.«

Za poenostavitev poslovne zakonodaje

Področje poslovne zakonodaje je tretji vidik vladne učinkovitosti, ki bi lahko prispeval k izboljšanju konkurenčnosti. Potrebne so poenostavitve pri delovnopravni zakonodaji (zaposlovanje in odpuščanje delavcev, minimalna plača) ter oblikovanje takega zakonskega okvira, ki ureja brezposelnost, da bodo zagotovljene ustrezne spodbude za iskanje zaposlitve. In kot še pravita sogovornika, rezultati raziskave kažejo, da je treba povečati privlačnosti investicijskih spodbud za investitorje in zagotoviti večjo odprtost javnih naročil za tuje ponudnike. »Prav tako bi z vidika učinkovitega upravljanja podjetij v državni lasti morali okrepiti kakovost menedžmenta brez dosedanjega političnega kadrovanja.«

V infrastrukturi večji pozitivni premiki šele v srednje- in dolgoročnem obdobju

V sklopu infrastrukture bodo možni večji pozitivni premiki šele v srednjeročnem in dolgoročnem obdobju. Kot pojasnjujeta prof. dr. Peter Stanovnik in mag. Sonja Uršič z Inštituta za ekonomska raziskovanja (IER), se pri osnovni infrastrukturi (ceste, železnice, letalski promet) kažejo naraščajoče težave pri zagotavljanju učinkovite infrastrukture za distribucijo blaga in prevoz potnikov.

»Slovenija mora zato prednostno izboljšati povezanost različnih oblik transportne infrastrukture (intermodalnost, multimodalnost) ter potrebuje celovite logistične storitve in razvoj regijskih centrov. Zaradi naraščanja cestnega prevoza in vse večje prometne problematike ter z namenom doseganja zahtevanih ciljev zniževanja izpustov toplogrednih plinov iz sektorja prometa je treba pospešiti selitev tovornega prometa s cest na železnice. Poleg letalskega prometa (slaba povezljivost Slovenije z evropskimi letališči) so železnice med najmanj konkurenčnimi oblikami prevoza v Sloveniji, zato moramo vlagati v razvoj konkurenčne železniške infrastrukture in sodobnih intermodalnih prometnih terminalov. Ta posodobitev je ključna tudi z vidika nadaljnjega razvoja koprskega pristanišča.«

Izzivi tehnološkega zaostajanja

Ključni izzivi tehnološkega zaostajanja pa so, kot dodajata sogovornika, nizek delež visokotehnološkega izvoza proizvodov in storitev, temelječih na znanju, slaba razpoložljivost inženirjev na trgu dela, nezadosten prenos znanja med raziskovalnimi institucijami in gospodarstvom, neustrezen pravni okvir na področju razvoja in uporabe novih tehnologij. »Nekatera domača podjetja zapuščajo Slovenijo zaradi rigidne zakonodaje, ki preko javnih razpisov ne podpira ustrezno tehnološkega razvoja (nepredvidljivo davčno okolje, nestimulativen način opcijskega nagrajevanja in vključevanja zaposlenih v solastništvo podjetij). Pomemben izziv za okrepitev tehnološkega razvoja predstavlja letošnji dogovor med vlado, GZS in akademsko sfero o trajnostni in konkurenčni Sloveniji. Akcijski načrt predvideva povečanje sredstev za raziskave, razvoj in inovacije (na tri odstotke BDP v srednjeročnem obdobju), izboljšanje poslovnega okolja z davčno razbremenitvijo raziskav in razvoja, krepitvijo strategije pametne specializacije ter razvojnih partnerstev SRIP. Ostaja odprto vprašanje delovanja tehnološko inovacijskega sklada, ki bi deloval po načelih alternativnih investicijskih skladov za nova tehnološka podjetja.« Na področju pospeševanja tehnološkega razvoja in inovativnosti je dosežen premik z ustanovitvijo nove agencije ARIS – Javne agencije za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost RS, ki bo združila pospeševanje znanosti in raziskovanja z inovacijsko dejavnostjo in tehnološkim razvojem. Poleg podpore temeljni znanosti bo kot neodvisna strokovna institucija pospeševala inovacijske procese ter tehnološke programe, še poudarjata Peter Stanovnik in Sonja Uršič.